Proces prevajanja je sestavljen iz vec stopenj:
   1) analiza izhodiscnega besedila;
   2) sestava glosarja;
   3) prevod celotnega besedila;
   4) pregled in vnos popravkov;
   5) lektoriranje.

Z analizo izhodiscnega besedila prevajalec ugotovi naslednje:
   a) kaksne prevajalske izzive bo potrebno resiti;
   b) mozne resitve.

Sestava glosarja je potrebna predvsem pri strokovnih besedilih.

Prvi prevod besedila je v bistvu zgolj osnutek prevoda. V idealnem primeru je po izdelavi osnutka potrebno delo na projektu prekiniti vsaj za 48 ur. To je potrebno zato, ker prevajalec po izdelavi osnutka pogosto „zaradi dreves ne vidi gozda“.

Po dvodnevnem predahu je potrebno osnutek prevoda pregledati in po potrebi popraviti, pri cemer je potrebno stremeti za cim visjimi standardi kvalitete.

Potem, ko je prevajalec zadovoljen s svojim prevodom, dobi prevod v roke lektor. Za lektorja pa nikakor ni dober vsakdo, ki je slucajno rojen v dezeli, kjer govorijo jezik, ki je enak ciljnemu jeziku za doticni prevod. Lektor mora imeti dobro znanje tako svojega maternega jezika (ciljni jezik doticnega prevoda) kot tudi tujega jezika (izhodiscni jezik doticnega prevoda).

Na kratko, prevod mora biti cimbolj dobeseden, ob cemer naj si prevajalec vzame le toliko prevajalske svobode, kolikor je to nujno potrebno.