Tolmacenje v osnovi razdelimo na dve vrsti:
   1) konsekutivno tolmacenje;
   2) simultano tolmacenje.

Tipicne lastnosti konsekutivnega tolmaca so izvrsten kratkorocni spomin, dobra predstavitev ter prepricljivost. Pri konsekutivnem tolmacenju govornik najprej poda zaokrozeno sporocilo (v izhodiscnem jeziku), ki lahko traja do 15 minut, tolmac si pa sproti dela zapiske. Potem, ko je govornik izrazil svojo misel, tolmac poslusalcem v ciljnem jeziku posreduje ravnokar povedano. Tolmac naj bi za to porabil najvec toliko casa, kolikor ga je porabil govornik. Govornik pocaka, da tolmac konca ter potem nadaljuje s svojim govorom.
Konsekutivno tolmacenje se uporablja na primer pri pogajanjih, v bolnisnicah, na sodiscu ter po telefonu.

Simultani tolmac dela v posebni kabini, kjer preko slusalk poslusa govornika. Obicajno tolmac govornika tudi vidi skozi okno kabine. Medtem, ko govornik podaja svoj govor, tolmac sproti v ciljnem jeziku podaja ravnokar povedano, tj. simultano tolmaci. Seveda je med govornikovimi in tolmacevimi izjavami majhen casovni zamik. Obicajno sta v kabini dva tolmaca, ki se izmenjujeta vsakih 30 minut. Za simultanega tolmaca je zelo pomembno, da se jasno izraza, ter da je sposoben hitro obdelati misli in izjave.
Simultano tolmacenje se uporablja na konferencah, zato ga pogosto imenujejo konferencno tolmacenje.